TLDR: Živim na vasi in se z ljudmi v svojem okolju precej razlikujem v načinu razmišljanja in življenja. Zdi se mi, da veliko ljudi nepremišljeno sledi vzorcem, ki so jih prevzeli od staršev in okolice, medtem ko sem si sama izoblikovala svoj pogled na svet in način življenja. Zaradi tega se pogosto počutim odtujeno, saj težko najdem ljudi za globlje pogovore, ob drugačnih pogledih pa naletim na nerazumevanje.. Ker se ne morem preprosto preseliti drugam, me zanima, kako sobivati z ljudmi, s katerimi nimam veliko skupnega.
Živim na vasi, delam pa v večjem mestu, in zadnje čase vedno bolj opažam, da se z ljudmi v svojem okolju precej razlikujem v načinu razmišljanja in življenja.
Imam občutek, da veliko ljudi živi po nekem privzetem življenjskem scenariju, ki so ga prevzeli od svojih staršev in okolice. Delaš, prideš domov, greš v gostilno, spiješ en dcl vina, greš v nedeljo k maši, za vikend na veselico, komentiraš sosede, malo zavidaš drugim, in tako gre življenje naprej. Ne pravim, da je s katero od teh stvari samo po sebi kaj narobe, ampak imam občutek, da se veliko ljudi nikoli zares ne vpraša, ali si takšnega življenja sploh želijo oziroma zakaj živijo tako, kot živijo.
Sama sem skozi življenje precej izoblikovala svoj pogled na svet in svojo definicijo tega, kako želim živeti. Ne potrebujem rednega uživanja alkohola, ne čutim potrebe po sledenju tradicionalnim navadam samo zato, ker se tako spodobi, in ne zanima me primerjanje z drugimi ali življenje po pričakovanjih okolice. Rada razmišljam o različnih stvareh, spoznavam nove poglede in se pogovarjam o temah, ki presegajo vsakodnevno rutino. Imam občutek, da sem se naučila razmišljati s svojo glavo in si življenje oblikovati po svoje.
Težava je, da pri ljudeh okoli sebe tega pogosto ne zaznam. To opažam v vsakdanjih situacijah, v trgovini, na banki, pri bežnih stikih in tudi v daljših pogovorih. Zdi se mi, da se veliko pogovorov vrti v zelo ozkem krogu tem, in ko poskušam odpreti kakšno drugačno temo ali predstaviti drugačen pogled, hitro naletim na nerazumevanje ali odpor. Včasih imam občutek, da ljudje niti ne poskušajo razumeti drugačnega načina življenja, ampak ga takoj presojajo skozi svoje vrednote in prepričanja.
Najbolj me moti občutek, da se nekateri ne zavedajo, da obstajajo tudi drugačni načini življenja. Kot da je njihov način samoumevno pravilen, vse drugo pa odstopanje. In potem se znajdem v situaciji, ko moram skoraj upravičevati svoje odločitve, čeprav nikomur ne vsiljujem svojega načina življenja.
Ne želim izpasti, kot da se imam za boljšega človeka od drugih. Vem, da intelektualna radovednost ni edina pomembna človeška lastnost in da lahko človek, s katerim se ne morem pogovarjati o filozofiji ali družbenih vprašanjih, premore ogromno drugih kvalitet. Tudi sama imam verjetno svoje napake.
Me pa včasih iskreno skrbi, kaj pomeni za družbo, če ljudje nekritično prevzemajo prepričanja in vedenjske vzorce iz okolja ter jih potem prenašajo naprej, ne da bi jih kadarkoli zares premislili. Po drugi strani pa se zavedam, da ni moja naloga, da bi druge ljudi spreminjala ali jih prepričevala, kako bi morali živeti.
Moj glavni problem je, da se v takšnem okolju se ne počutim najbolje. Ker vem, da bom tukaj živela tudi v prihodnje in nimam realne možnosti, da bi se preprosto preselila drugam, me zanima, kako se s tem spopasti.
Kako zgraditi dobre odnose z ljudmi, s katerimi se ne moreš zares povezati na intelektualni ravni. Kako sobivati z njimi, sodelovati, se pogovarjati, ne da bi se ob tem počutil odtujeno ali kot da moraš ves čas igrati neko vlogo.
Ali je rešitev v tem, da nehaš pričakovati globlje pogovore od ljudi, ki jih očitno ne zanimajo, in sprejmeš odnose takšne, kot so? Kako najti ravnovesje med sprejemanjem okolice in tem, da zaradi tega ne začneš dvomiti o sebi ali se počutiti, kot da nikamor ne spadaš?
Zanimajo me predvsem izkušnje ljudi, ki živijo v podobnem okolju ali ste se kdaj enako počutili? Kako ste se naučili imeti interakcije z ljudmi, s katerimi nimate veliko skupnega, ne da bi postali cinični, zagrenjeni ali se popolnoma izolirali?
